![divaca]()
Originalno in avtentično sliko železniškega topa, vrste Kratki Bruno, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, Celovška cesta 23.
Ta top je sameval na železniški postaji Rakek po odhodu nemške vojske z Rakeka, v torek, 1. maja 1945. Naslednjega dne so se vršile borbe med domobranci in partizani za Rakek, ki so trajale en dan in eno noč. Dne 3. maja 1945 ob 11 uri ponoči pa so se domobranci umaknili z Rakeka proti Cerknici in vas je zasedla osvobodilna vojska.
Ležeče tiskano besedilo je prepis iz Šolske kronike Ljudske šole na Rakeku. Zapisala je šolska upraviteljica Erna Likar.
![divaca-001]()
Slika je nastala v Divači, v drugi polovici maja 1945. Z Rakeka so top odpeljali verjetno na Jesenice preko Divače in Sežane, ker prevoz proti Ljubljani ni bil možen zaradi porušenega viadukta v Borovnici. Nemško novost – Eisenbahn Geschütze ali Die Artillerie auf Schienen – železniški topovi oz. artilerija na tračnicah, je bila partizanski vojski smešna in povsem nepotrebna. Za spomin na Hitlerjevo neumnost so posedli na to vojaško čudo in se slikali.
![k5_related-2]()
Tovrstnih topov so Nemci naredili kar precej v različnih izvedbah in kalibrih od 15 cm do 80 cm. Kratki Bruno je imel kaliber cevi in krogel 28 cm. Izdelali so samo 8 primerkov, medtem ko so naredili le dva železniška topa kalibra 80 cm. To je bilo čisto razmetavanje denarja, ker je bila tovrstna artilerija le malo uporabna.
Več podatkov o tem topu je na voljo na spletu.
Po begu Nemcev z Rakeka, 1. maja 1945, je top ostal na stranskem tiru, zahodno od postaje. Nanj smo se povzpenjali rakovški fantiči, med njimi Milovan Zorc, Franci Zorman, France Matičič, Andrej Mekina, moj bratranec Dušan Martinčič, tudi jaz. Bil sem najmlajši med njimi, star 7 let in 5 mesecev. Zlezli smo v kabino, na fotografiji označeno s črko A, in stikali po njej. Poleg granat, rekli smo jim
kugle, dolgih nekaj čez en meter in težkih preko 200 kg, smo našli tudi lepo zložene “vreče” s smodnikom, ki smo mu rekli
pulfer. To gorivo je bilo v obliki cevi, debelih kot prst in rumeno rjave barve. Pulferne cevi so bile tesno zložene v vrečkah, debelih kot premer krogel in so bile dolge okrog 70 cm. V vojaški terminologiji se jim pravi kartuše.
To je bilo zanimivo odkritje. Če si pulferno cev vžgal na enem koncu, je ta začela goreti in okrog 15 cm velik plamen je pršel okrog in okrog ustja. Cev je postajala vse krajša. Skoznjo je tekel zrak in piskalo je kot piščal. Zračni curek je deloval kot reakcijski motor, kar je povzročilo poskakovanje in premetavanje odvržene cevi. Učinek je bil za mularijo fantastičen: pršeč ogenj, piskanje in tuljenje ter poskakovanje cevi, vse naenkrat.
Moj bratranec Dušan Martinčič iz Logatca, star 13 let in pol, je prišel na počitnice k najini babici, Lukovi stari mami, Ivani Svet. Kaj hitro me je zvabil na top in vzela sva šop cevi. Doma jih je razlomil na kose in prežal za vogalom hiše, komu bi jih vrgel pod noge. Kot nalašč so se pred večerom našle na cesti med Lukovo in Bajtovo hišo tri sosede: Bajtovka, Matevževka in moja mama, Lukova Stana, poročena Demšar. Govorile so o vojni, bombah in minah. Dušan je prižgal šop in vrgel mednje. Zatulilo in zapiskalo je vsaj 5 do 6 cevi hkrati. Pršeči plameni so poskakovali med nogami in pod krili. Preplah je bil silovit. Bajtovka je kot medvedka skočila skozi glavna vrata v svojo vežo. Stana je planila mimo Dušana in mene v hišo. Ni še vedela, da je to zakuhal Dušan, mislila je, da je padla mina. Matevževka je zasopla tekla po klancu navzgor proti svoji hiši. Z Dušanom sva se režala, a ne dolgo. Tisti večer je bil resno okaran od vèčih v hiši in obljubiti je moral, da ne bo nikoli več.
Precej desetletij kasneje mi je Zorčev Milovan povedal, da so naši sovrstniki ugotovili, da so pulferne cevi sladke in so jih nekateri imeli za lizike, ki so kasneje povzročale močne glavobole.
Sosedov fantič, imena ne želim navesti, se je doma na dvorišču, med štalo in kozolcem, igral z vžiganjem teh cevi. Ena je s poskakovanjem končala v seniku, ga zažgala in zgorel je do tal. Gasiti ni bilo mogoče. Plamen je v trenutku zajel celo stavbo. Ljudje so reševali živino in sosednje zgradbe. Najbliže plamenom je bila Lukova žaga in senik, oddaljen borih 12 m. Njuna lesena stena se je hitro segrevala. Deske smo polivali z vodo iz korita za napoj živine. Ko je te zmanjkalo, pa z gnojnico, samo da smo ju rešili. Opečnata kritina je na srečo vzdržala. Požarne iskre je južni veter nosil daleč naokoli. Preskočile so tri domačije in zažgale s slamo krit Ablerjev senik družine Stražišar. Tudi ta je zgorel v celoti. Takšne “koristi” je imel Rakek s tem Hitlerjevim bedastim topom in deško igrivostjo.
![28-cm-kanone-eisenbahnlafette-kurz-bruno-4]()
Slika prikazuje 28 cm veliko ustje Kratkega Bruna s kroglo pred ustjem. Ob strani sta levo in desno po ena kartuša, napolnjeni s cevastim smodnikom. Ovitek je iz blaga. Takšne kartuše smo odprli in iz njih jemali smodnik v obliki cevi, dolgih toliko kot kartuša, t. j. okoli 70 cm. Z njimi smo počenjali same neumnosti.
Fotografijo sem našel na strani: http://www.wehrmacht-history.com/heer/railway-artillery/28-cm-kanone-eisenbahnlafette-kurz-bruno.htm, kjer je tudi več tehničnih podatkov in fotografij tega topa.
Prispevek je napisal: Rudi Demšar, dr. vet. med., prof.
Kraj: Divača, Rakek (zgodba)
Datum: maj 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka
![]()
![]()
Učenci 4. a razreda smo se slikali na običajnem mestu pred šolo. Z nami je na levi strani slikana razredničarka Vika Tornič, na desni strani pa blesti naša Metka. Slikanih je 14 deklet in 13 fantov.
